2015/01/24 – Day 9

Sedmi dan smo začeli že kar nizko, nekje na sredini Zahodne Sahare, kar je pomenilo, da se bi naj s soudeleženci zvečer dobili že na Maroško-Mavretanski meji.

Organizator je zapisal, da lahko v okolici mesta Dakhla poiščemo starčka, ki upravlja z naravnim termalnim izvirom in se lahko pri njem osvežimo. Starčka smo uspeli najti v prvem poskusu, vendar kjub mamljivim prizorom tekoče vode nismo mogli mimo neznosnega vonja po nafti, ki je seveda del termalne vode. Raje smo si ogledali skupino odraslih moških, ki so se vode veselili kot majhni otroci, ko jih je starček stuširal z ogromno cevjo.

Naravni termalni izvir

Naravni termalni izvir

Kmalu za Dakhlo smo dosegli Rakov povratnik (vzporednica Ekvatorju, od koder južneje se sonce vsaj enkrat v letu nahaja navpično nad zemljo) in izkoristili priložnost za fotografiranje.

Prečkali smo rakov povratnik

Prečkali smo rakov povratnik

Da je bil dan res pol novih spoznanj, smo zavili še v Porto Rico, majhen zaliv z razglednim stolpom, kjer je do nas pridrvel edini domačin daleč naokrog in se na vsak način želel slikati s katrco.

Oglasili smo se tudi v Porto Rico

Oglasili smo se tudi v Porto Rico

Obvezno je bilo treba skočiti v morje :)

Obvezno je bilo treba skočiti v morje :)

Nekaj kilometrov pred državno mejo smo se usavili v zadnjem hotelu, ki je bil res nekaj posebnega, saj je bil zgrajen tako, da v odprti avli raste izjemno veliko drevo ter daje občutek oaze. Privoščili smo si večerjo in se odpravili na mejo, kjer smo si postavili šotore v varnem zavetrju Drobižka.

Samo del vseh nalepk različnih relijev v zadnjem hotelu pred Mavretanijo

Samo del vseh nalepk različnih relijev v zadnjem hotelu pred Mavretanijo

Ravno ko smo se odpravljali spati, so poleg nas parkirali angleži in raztovorili razstavljen motor. Tedaj smo spoznali Hubija. Hubi je želel reli odpeljati s svojim moto-kros motorjem, vendar mu je na poti proti meji odpovedal agregat. Ekipa Drobižka se je dobrodušno odzvala in pregledala motor. Ugotovili so, da je mehanik pred odhodom nastavil premajhno zračnost na ventilu in ga je posledično poškodovalo do take mere, da je izgubil kompresijo. Ker mu ni bilo pomoči, je Hubi naprosil ekipo Drobižka, če bi mu ga odpeljali do prvega mehanika v Mavretaniji. Ker je bila na strehi Drobižka urejena prostorna terasa, so mu seveda naložili motor in ga vzeli poleg.

 

Na Drobižka smo naložili Hubijev motor

Na Drobižka smo naložili Hubijev motor

2015/01/23 – Day 8

Osmi dan smo pričeli s sončnim vzhodom in se spočiti podali do naslednjega dnevnega cilja, ki je bil tokrat umeščen na plaži.

Po nekaj kilometrih vožnje nazaj na glavno cesto smo ugotovili, da je katrca premagala oviro, katero so nekateri s 4×4 vozili raje opustili in prespali kar ob cesti.

Po zelo kratki vožnji do obale smo v daljavi videli veliko modro škatlo, za katero se je izkazalo da je naš prijatelj – Drobižek. Fantje so hladilnik morali popraviti kar sami in sicer z uporabo kita za avtomobile. Zaradi zaostanka so vozili celo noč in nas prehiteli za vsega par minut. S katrco smo se jim pridružili ob cesti, kjer smo si skupaj ogledali veličastnost atlantskega oceana in pečine, ki jih je izdolbel skozi tisočletja. Glavna atrakcija je bila odprtina v tleh, od morja oddaljena dobrih 30 m, a vseeno povezana in polna morske vode.

Drobižek lives another day!

Drobižek lives another day!

Odprtina do morja

Odprtina do morja

Zopet kot konvoj treh vozil smo sproščeno nadaljevali po ravni cesti vzdolž obale in se tu in tam ustavili. Najbolj zanimiv pogleda celega dne je vsekakor bil na nasedlo ladjo, ki je mirno počivala 200 m od obale. Vzeli smo si trenutek za malico, medtem ko smo občudovali, kako lahko sila narave premakne ogromno potniško ladjo iz plovnega področja vse do obale.

Nasedla potniška ladja

Nasedla potniška ladja

Pot se je nadaljevala do mesta Boujdour, kjer smo doživeli kamenjanje lokalne mularije in se hitro odpravili do plaže, kjer smo se na Drobižkovi strehi podružili z Nizozemsko ekipo, poskusili izprazniti čim več alkoholnih zalog in se odpravili spat.

 

2015/01/22 – Day 7

Sedmi dan smo iz kraja Foum Zguid nadaljevali brez Drobižka, saj so fantje zjutraj nadaljevali z iskanjem nadomestnega hladilnika. Startali smo ob sončnem vzhodu in vozili neprestano celi dan.

Oaza sredi puščave, s ceste popolnoma neopazna

Oaza sredi puščave, s ceste popolnoma neopazna

V celem dnevu smo se ustavili le na kosilu

V celem dnevu smo se ustavili le na kosilu

Ustavili smo se le za kosilo in ob čarobni oazi sredi puščave. Kljub temu, da nas celi dan nihče od soudeležencev ni prehitel, smo na dnevni cilj prišli med zadnjimi. To je misterija, ki verjetno ne bo nikdar razvozlana. Od tega trenutka dalje se nismo več obremenjevali, ali pridemo med prvimi ali med zadnjimi na dnevni cilj.

Pred dnevnim ciljem smo premagovali zanimive ovire

Pred dnevnim ciljem smo premagovali zanimive ovire

K sreči smo ujeli še zadnjo “sobo” v nocojšnjem prenočišču in sicer v pazniškem stolpu pri vhodu, ki je bil del obzidja ogromnemu objektu, kjer so bili nameščeni “tahitri”.

Ujeli smo še zadnjo sobo, v obzidju

Ujeli smo še zadnjo sobo, v obzidju

2015/01/21 – Day 6

Šesti dan smo se na pot odpravili v konvoju treh vozil, z našo katrco na čelu, sledila sta nam dva mercedesa, tovorni kombi MB406, ki smo ga ljubkovalno poimenovali Drobižek in MB190D, ki sta ga vozila Ištvan in Ferenz iz Sente. Ugotovili smo, da vsem odgovarja tempo, ki ga je narekovala katrca in skupaj smo se držali vse do Malijske državne meje.

Na poti iz Marrakesha preko Atlasa

Na poti iz Marrakesha preko Atlasa

Iz Marrakesha smo se odpravili na dolgo pot preko gorovja Atlas. Kaj kmalu po odhodu iz mesta je pričel nežno naletavati sneg. Razumljivo se je s počasnim vzpenjanjem snežna odeja debelila in ob devetih dopoldne smo prispeli do male gorske vasice, kjer so nas zadržali zaradi obilnega sneženja.

Časa za druženje je bilo dovolj, spoznali smo se z večino voznikov starodobnikov, med drugimi je bil najbolj zanimiv Ford Falcon, 3.3-litrski 6-cilinderski vrstni motor z ročnim 3-stopenjskim menjalnikom iz leta 1960.

Ford Falcon 1960

Švedski Ford Falcon 1960

 

Po dobrih štirih urah čakanja smo končno krenili na pot in se hitro vzpenjali na prelaz Tizi n’Tichka, kjer smo na 2260 m končno prvič na afriški celini zagledali sonce. Razgled je bil res veličasten.

Katrca je brez težav priplezala na prelaz Tizi n'Tichka

Katrca je brez težav priplezala na prelaz Tizi n’Tichka

Prvi znaki sonca po dolgih dneh kislega vremena

Prvi znaki sonca po dolgih dneh kislega vremena

Takoj po spustu na južno stran Maroka, se je nebo očistilo in sneg je izginil, zamenjal ga je pesek. Pred nami je bila še dolga pot, zato smo se držali asfaltirane ceste, na poti srečali starinsko bencinsko črpalko Gas Haven, ki je služila kot scena za več hollywoodskih filmskih kreacij.

Holivudska črpalka Gas Haven

Holivudska črpalka Gas Haven

Ko smo v črni temi zavili levo in zapustili asfalt, da bi prispeli na dnevni cilj, ki je bil oddaljen okoli 50 km, je Drobižek po nekaj kilometrih po nesreči prebil hladilnik in odlomil dve lopatici na vetrnici. K sreči smo se nekaj kilometrov nazaj peljali mimo “instant” servisa (lokalni avtomehaniki vsako leto tam pričakajo udeležence relija, z namenom hitrih popravil), kamor je naša kartca oddrvela po pomoč. Romunski voznik s Toyoto je pomagal potegniti Drobižka nazaj do servisa, kjer se je dan za nas zaključil.

Drobižek prebil kiler na offroadu

Drobižek prebil kiler na offroadu

2015/01/20 – Day 5

Peti dan je bil v naših očeh “mini start” relija Budapest-Bamako, saj smo končno pričeli z vožnjo proti Maliju. Od našega prenočišča smo se odpravili proti mestu Rabat. Po prvih desetih kilometrih smo ugotovili, da se v Maroku gradi na vso moč in da imajo urejeno avtocestno strukturo. Zapeljali smo na avtocesto in kaj kmalu ugotovili, da bomo zamudili vse lepote Maroka, če bomo vozili le po avtocesti. Zapeljali smo na vzporedno regionalko, kjer smo na žalost ugotovili, da je ravno januarja sezona poplav in na srečo uspeli posneti nekaj akcijskih posnetkov, ko katrca prebrodi 30 ali 40 cm visoko vodo na cesti. V Rabatu smo si ogledali pristanišče, pot skozi Casablanco pa nas je vodila izključno po glavni ulici in brez postankov.

Po prvih 10km smo iz asfalta prišlo na tole...

Po prvih 10km smo iz asfalta prišlo na tole…

Kratek postanek v Rabatu

Kratek postanek v Rabatu

Severni Maroko je znan po poplavah, zato smo katrco učili plavati

Severni Maroko je znan po poplavah, zato smo katrco učili plavati

Organizator je za ta dan pripravil dve možnosti potovanja na dnevni cilj – avtocesta ali offroad. Seveda smo enostavno morali poskusiti kako gre kartca po makedamu. Vsi smo bili presenečeni nad njeno navdušenostjo nad neasfaltirano cesto. Organizator je omenil, da si naj na poti ogledamo ti. Area 53, ni pa nam hotel zaupati, kako to izgleda, oziroma kaj to sploh je. Katrca nas je uspešno pripeljala do vpisane koordinate in ugotovili smo, da je to že kar manjše gorovje izpod človeških rok. Pri kopanju rude so namreč odvečno kamenje urejeno nasipali na območje, veliko par kvadratnih kilometrov. Res veličasten pogled na rezultat človeškega dela.

Takoimenovani "Area 53" smo enostavno morali iti pogledati, ne glede na ovire

Takoimenovani “Area 53” smo enostavno morali iti pogledati, ne glede na ovire

Po ogledu smo lovili še zadnje sončne žarke in med zadnjimi prispeli v kamp, malenkost izven mesta Marrakesh, kjer smo prvič srečali tudi ostale slovenske ekipe. Skupaj nas je bilo trinajst in vozili smo pet vozil. Naš stereotip o suhi afriki je zopet celo noč razbijal dež.

Pogled na Area 53

Pogled na Area 53

2015/01/19 – Day 4

Četrti dan je bil v celoti namenjen počitku. Po treh dneh neprestane vožnje na tri izmene, smo končno spet spali v vodoravnem položaju in to je bilo v tistem trenutku več kot dobrodošlo.

Pogled iz apartmaja...

Pogled iz apartmaja…

Čez dan smo se zapeljali v mesto Tanger, kjer smo doživeli pravi mestni vrvež, z gnečo na cesti, ob cesti in še kje. Tanger resnično je mesto, katerega bi želeli bolj spoznati, vendar bi za to lahko porabili več dni, kar pa ni najbolj sovpadalo z našim reli urnikom. Vsekakor smo vsi trije mnenja, da se tja vrnemo ob drugi priložnosti.

Katrca si je šla ogledati svetilnik Cap Spartel

Katrca si je šla ogledati svetilnik Cap Spartel

Cap Spartel

Pred sončnim zahodom smo si ogledali še svetilnik Cap Spartel in odzračili zavorni sistem, ker se je to ob vseh pripravah na reli pač…. pozabilo dokončati.

S sestrično sta skupaj pozirali

S sestrično sta skupaj pozirali

2015/01/18 – Day 3

Tretji dan smo znova preživeli na cesti. In delno na morju. Ponoči je katrca kar letela mimo Barcelone in Valencije, ob sončnem vzhodu se je že vzpenjala proti Grenadi, kjer nas je tudi (prvič) ujel snežni metež.

Prvič na potovanju nas je ujel snežni metež

Prvič na potovanju nas je ujel snežni metež

Naš dopoldanski cilj je bil Malaga, kjer smo se ustavili in si vzeli nekaj minut za premislek. Premislili smo, če bi prespali v Španiji ali raje kar v Maroku. Izbrali smo Maroko, se naložili nazaj v katrco in se napotili proti trajektu. Mimogrede smo se oglasili še v državi Gibraltar in bili napram sotekmovalcem že dve državi “v plusu”. Gibraltar je tako velik, da nam je vzelo 15 minut, da smo ga prevozili po dolgem in počez. Kar malo smešno je, ko se pelješ skozi prvo carino, pa skoz

Katra na ogledu države Gibraltar

Katra na ogledu države Gibraltar

i drugo carino in nato še čez letalsko stezo, ki je postavljena prečno na glavno cesto, ki vodi v državo.

 

Vkrcavanje na trajekt v Algecirasu nam je dalo kanček občutka, kako stvari potekajo na afriškem kontinentu. Na ploščad smo prispeli ob štirih popoldne, vkrcali smo se ob pol devetih zvečer in v Maroko prispeli ob enajstih. Sedem ur smo porabili za trajekt, ki bi naj čez mediteransko morje vozil poldrugo uro.

Katra uspešno plava proti Maroku

Katra uspešno plava proti Maroku

Ko smo prispeli v Tanger Med, smo izgubili slabo uro za “obdelavo” papirologije, na poti do skrajne severo-zahodne točke Maroka – Cap Spartel bili deležne krepke plohe, ki se je ne bi sramovali niti v deževnem gozdu in za povrhu vsega še dve uri iskali prenočišče.

2015/01/17 – Day 2

Drugi dan relija je minil skoraj popolnoma v znamenju avtocest. Nekaj čez polnoč smo se zapeljali v Italijo in do sončnega vzhoda prevozili praktično celotno severno Italijo, vse do Genove, kjer je večina sotekmovalcev zapustila avtocesto in se zapeljala na trajekt, kjer so v miru preživeli naslednja dva dni. Mi smo bili odločni, da gremo na vse ali nič in se v dobrem razpoloženju odpeljali mimo Genove in proti Franciji.

Kljub turobnemu vremenu se nam je južna obala Francije zdela prav takšna, ko smo je vajeni iz starih francoskih filmov. Čarobno. Utrnila se je misel, da bi lahko mi za razliko od ostalih, na tej poti obiskali še kakšno državo več, zato enostavno nismo mogli mimo, da ne bi zavili v Monako, si ogledali mestno jedro in peljali skozi tunel, kakor to počnejo vsako leto s formulo 1. Ker v celi državi nismo našli enega samega prostega parkirnega mesta, smo v duhu relija enostavno nadaljevali pot proti Nici.

Naš talisman Axel se je razveselil ogleda Monaka

Naš talisman Axel se je razveselil ogleda Monaka

Zapeljali smo skozi F1 tunel

Zapeljali smo skozi F1 tunel

Francoske avtoceste so gotovo trn v peti vsakomur, ki je tako kot pri nas navajen uporabe vinjete –  odločili so se namreč, da bodo pobirali cestnino kar vsakih 5 km. To na nekaj sto kilometrih pomeni živceparajoče ustavljanje in pospeševanje. Ker se je po oblačnem jutru naredil lep sončen dan, smo se strinjali in zavili z avtoceste na regionalno cesto skozi provanso. Boljše odločitve ne bi mogli narediti. Kljub zimi je bilo potovanje skozi provanso ena najlepših razglednih poti na tem potovanju in samo predstavljamo si lahko, kako mora biti lepo v spomladanskem ali jesenskem času.

Provansa pozimi

Provansa pozimi

Ko je padel mrak, smo zaradi varnosti raje zapeljali nazaj na avtocesto in nadaljevali proti Španiji.

2015/01/16 – Day 1

Ker ga že vsi nestrpno pričakujemo, bom danes otvoril potopis našega potovanja v afriško državo Mali z za to primernim “malim” vozilom – Renault 4 GTL.

Večina bralcev nas verjetno pozna s Facebook profila R4 Retro Spirit Slovenia, v prostem času pa smo ekipa treh mladih fantov: Ino Suhadolnik Šömen, Uroš Krajnc in Gregor Doler.

Pa da ne zavlačujemo predolgo, sledi opis prvega dne relija/potovanja… uživajte.

 

Ob sedmih zjutraj smo našo katrco že odpeljali na parkirišče, od koder je ob enih popoldne svoj reli pričelo približno sto vozil.

Katra sameva v Spirit kategoriji.

Katra sameva v Spirit kategoriji.

Mi trije smo si dopoldne privoščili še zadnji počitek, malo poležali v hotelu, malo predebatirali še zadnje podrobnosti, razdelili in skrili denar na različna inovativna mesta…

Na start smo se odpravili dve uri prej, da si ogledamo “konkurenco”. Za nas ljubitelje starodobnikov so bili zanimivi prav sodelujoči v ti. “spirit” kategoriji. Ob prvem obhodu smo bili kar malo razočarani, saj je na parkirišču za ti. spirit kategorija stala le naša katrca. Do samega starta, pa se ji je pridružil tipično madžarski Trabant in še nekaj zanimivih vozil iz “starih dni”.

Naš logo

Naš logo

Ob 13h so organizatorji pognali kolesje in presenetljivo hitro smo že bili pod startnem slavolokom, na pot pospremljeni z bučnim aplavzom, konfeti in ognjemetom.

Uspešen start pod uradnim Budapest-Bamako slavolokom

Uspešen start pod uradnim Budapest-Bamako slavolokom

Za naš katrco se je po skoraj treh letih priprave dogodivščina končno tudi uradno začela.

Le nekaj ur smo porabili, da smo iz Budimpešte prispeli na slovensko ozemlje in nato še do Ljubljane, kjer smo si privoščili še zadnjo “domačo” večerjo, pred našim skoraj tri-tedenskim “le grand voyage” v osrčje afriškega kontinenta.  Sledil je začetek mnogih avtocestnih kilometrov skozi Evropo – Slovenija-Italija-Francija-Španija.

 

Pa še ena slika, ki gre ponavadi poleg dobrih avtov… ker ste se potrudili in prebrali članek do konca! :)

Še celo miss Madžarske nam je prišla zaželeti Bon Voyage!

Še celo miss Madžarske nam je prišla zaželeti Bon Voyage!