Vesele praznike!

Ker se vsake pol leta pa res spodobi, da kaj zapišem, bom tokratni zapis namenil vsem, ki me poznate in seveda vsem ostalim, s katerimi še nisem križal svoje življenjske poti.

Torej, VSEM želim srečen in miren božič, v novem letu 2016, ki prihaja pa želim predvsem strpnosti do sebi različnih in idejo, da je treba včasih narediti kakšen kompromis, ali celo sprejeti kaj novega, da lahko napredujemo kot družba. Peace out!

Naša letošnja smrečica

Naša letošnja smrečica

Trije kralji so letos takoj za vogalom

Trije kralji so letos takoj za vogalom

Štalca in pa kravca

Štalca in pa kravca

Malta 2015

Poletje se je šele začelo, pa je letošnji dopust že za nami…

Hiter skok iz Benetk na Malto (dobra poldruga ura vožnje). Kratek oddih na Malti (pet nočitev, praktično pa štiri dni oddiha). Ponoven skok nazaj v Benekte in nato domov.

Ker se na Malti večino nočnega življenja dogaja v žurersko-turističnem naselju Paceville, je bilo treba obvezno najti hotel čim bliže glavni party-ulici.

Blišč glavne party-ulice

Blišč glavne party-ulice

Beda za vogalom

Beda za vogalom

Kot sliki zgoraj nakažeta, je Paceville namensko izdelan za zabave-željne turiste, vsa pozornost je usmerjena v glavno party-ulico, ozadje pa ostaja slabo ohranjeno, brez življenja.

Ampak ni vse tako črno na tej Malti… Malta je zgodovinsko izjemno bogata, o njej obstaja ogromno starih zapisov in če bi povzeli, je Malta zgodovinsko stičišče različnih narodov, ki so se križali na njihovih pomorskih osvajanjih. Nekaj infrastrukture je ostalo…

Poletni meseci na Malti postrežejo s suhimi in vročimi dnevi, zato priporočam obiskovanje raznih spomenikov v spomladanskih ali jesenskih mesecih. Poleti je enostavno potrebno izkoristiti vse plaže, ki jih ta mikro-otok ponuja – tokrat se je obiskalo Paradise bay, Golden bay, Paceville bay, Mellieha bay, za ostale pa je zmanjkalo časa…

Pogled na "Zlati zaliv"

Pogled na “Zlati zaliv”

Na dosegu nog je turistično bolj umirjen Spinola bay, namenjen starejši publiki.

Legendarni zrcalni LOVE

Štiri dni raziskovanja Malte je kljub njeni majhnosti občutno premalo. Da bi človek raziskal celotno Malto, z otokoma Gozo in Comino vred, bi verjetno potreboval minimalno štirinajst dni. Zato bom temu dopustu nadel vzdevek “Prvi del raziskovanja Malte”.

 

Priporočam obisk vsem, ki ne bodo pogrešali zelenja, dreves in izvirske vode.

2015/02/01 – Day 17

Na zadnji dan smo se prebudili z nasmeškom na obrazu. Privoščili smo si zajtrk in malce pospravili naša vozila. Točno opoldne smo se s katrco pripeljali na cilj in na naše začudenje ugotovili, da smo… prvi na cilju!

Katrca je v tem trenutku dosegla cilj. Dosegla je večno slavo. Dosegla je, da ji namestro katrca lahko rečemo stara dobra Katra!

Katra je bila prva na cilju!

Katra je bila prva na cilju!

Vse kar nas je še čakalo na relija Budapest-Bamako 2015 je bil zaključni sprejem sodelujočih s strani organizatorja in župana Bamaka. V dobrodelne namene so predali tudi več vozil, več kontejnerjev donatorskega materiala in avtobus. Za konec so pripravili še plesno-glasbeni nastop lokalnih glasbenikov in plesalcev, ki so nam prikazali malijsko kulturo.

Kongresni center v Bamako, cilj relija

Kongresni center v Bamaku, cilj relija

Povodnji konj Mali

Povodnji konj Mali

Bilo je nepozabno doživetje. Trije mladi fantje in ne tako zelo mlada katra so srečno prispeli v osrčje afrike. Hvala vsem, ki ste nas podprli v tej naši avanturi, še posebej starši, prijatelji in donatorji.

2015/01/31 – Day 16

Šestnajsti dan se nam je v srca zapisal kot najbolj adrenalinski. Mali nam je na poti iz Nairobija neposredno poleg asfaltirane ceste ponudil makedamsko cesto, polno malih zavojev, skokov in ostalih vragolij.

Preostali del dneva smo prevozili v znaku darovanja lokalnim prebivalcem. Ker ima reli Budapest-Bamako tudi humanitarno noto, smo vsi poleg vzeli tudi različen material za pomoč domačinom. Razdelili smo ogromno pripomočkov za šolo in nekaj pripomočkov za mamice.

Darovanje šolskih potrebščin

Darovanje šolskih potrebščin

Darovanje vaščanom

Darovanje vaščanom

Hubi še vedno z nami...

Hubi še vedno z nami…

Počitek v skoraj hladni senci

Počitek v skoraj hladni senci

Ob sončnem zahodu je navigacija sporočila, da imamo samo še 35 km do Bamaka. Hkrati je ob sončnem zahodu slaba cesta postala izjemno slaba cesta. Za pičlih 35 km smo porabili skoraj štiri ure. Večino zaradi nizke lege naše katrce in visokih prehodov med asfaltiranim in neasfaltiranim delom cestišča. Brez dvoma je vsak izmed nas nekje na tej 35 km dolgi mučni poti imel vsaj en trenutek, ko je menil, da katra ne bo preživela takšne zlorabe podvozja.

Ampak prišli smo! V Bamako smo prispeli en dan pred ostalimi, saj smo preskočili današnji dnevni cilj v nacinalnem parku, ki je vključeval 300 km vožnje po skalnatni cesti (nemogoče za katrco) in vožnjo, kjer ne morejo prečkati vozila višja od dveh metrov (nemogoče za Drobižka).

V Bamaku smo se odpravili v hostel/kamp in si po dolgih, sušnih dneh končno lahko privoščili zmagoslavno pivo.

 

Zmagoslavna piva!

Zmagoslavna piva!

2015/01/30 – Day 15

Petnajsti dan relija je predstavljal zadnji dan vožnje po Mavretaniji. Iz kampa smo startali dokaj zgodaj, da bi čim prej prispeli na Mavretansko-Malijsko mejo. A glej ga zlomka, naš prijatelj Hubi je znova prosil fante v Drobižku, da naložijo njegov motor na streho. Po 30 km vožnje mu je namreč agregat zopet odpovedal. Tokrat nismo izgubljali časa z diagnosticiranjem, po ustaljeni praksi smo dvignili motor na streho, ga privezali in se odpeljali proti meji.

Hubi se vrača!

Hubi se vrača!

Nekje na sredi današnje poti so nas “dohitele” tudi ostale slovenske ekipe. Njim so se pridružili tudi hrvaška ekipa in latvijec v svojem golf 3 karavanom, kateri se je izkazal za mojstra pri vožnji po offroad stezah. Skupaj smo si privoščili kratek odmor, malce poklepetali, pustili starodobnikom, da se ohladijo.

Tapravi drive-in

Tapravi drive-in

Srečanje z ostalimi slovenskimi ekipami pred mejo

Srečanje z ostalimi slovenskimi ekipami pred mejo

Na mejo smo prispeli okoli petih popoldne. Na meji nepregledna vrsta vozil relija Budapest-Bamako. Pred odhodom iz države je bilo potrebno urediti papirologijo, kar nas je na koncu stalo štiri ure čakanja in dva kemična svinčnika za podkupnino.

Takoj po prestopu meje smo se v trdni temi podali v najbilžje mesto Nairobi, kjer smo prespali poleg vojaške baze.

2015/01/29 – Day 14

Po rahlem pretresu prejšnji dan je Drobižek na naše navdušenje na štirinajsto jutro vžgal, kot da se nič ni zgodilo in v dobrem razpoloženju smo nadaljevali pot proti Kiffi. Z vsakim prevoženim kilometrom se je poznalo, da zapuščamo obalni pas. Pesek je postajal temnejši, grmovja so bila pogostejša, tu in tam rastlo celo kakšno drevo. Čeprav je na račun raznolike narave tu in tam manjkalo nekaj metrov ali nekaj kilometrov asfalta. Vsega pač ne moremo imeti, kajne!

Pesek je postajal temnejši

Pesek je postajal temnejši

Kamp pred Kiffo smo dosegli v zelo kratkem času, kar nam je omogočilo, da smo se umili, preoblekli, prestavili slikovni material z vseh naprav na prenosni računalnik in zvečer organizirali taborni ogenj s popečenimi kruhki in Gavrilović pašteto.

Prispeli v kamp pred Kiffo

Prispeli v kamp pred Kiffo

Popoldne smo izkoristili za počitek

Popoldne smo izkoristili za počitek

Gavrilovič party!

Gavrilovič party!

2015/01/28 – Day 13

Nesrečna trinajstica. Dodobra spočiti smo se zjutraj odpravili na pot proti notranjosti afriškega kontinenta. Celi dan smo uživali v umirjeni vožnji, si privoščili kosilo, si ogledovali revščino in bedo Mavretanije. Zaradi lastne brezbrižnosti smo pravzaprav pozabili na čas in kot bi mignil je sonce zašlo. Do cilja je bilo le še dobrih 80 km. Vožnjo smo nadaljevali bolj umirjeno in pazljivo. In nenadoma po CB postaji slišimo klic na pomoč naših prijateljev v Drobižku. Obrnemo katrco in priskočimo na pomoč.

Ugotovimo, da so zbili dve kravi naenkrat. Prva jo je odnesla brez poškodb, druga pa je žal podlegla direktnem udarcu. Ker je bila vojaška kontrola le nekaj sto metrov nižje, smo sklenili da smo kot tujci bolj varni tam in z našo majhno katrco povlekli tri in pol tonskega Drobižka do postaje.

Dežurni vojak je uredil, da so fantje iz Drobižka lastnici kravo plačali po pravični ceni in do težav z domačini sploh ni prišlo. Ampak znašli smo se sredi Mavretanije, na vojaški kontroli, v čisti temi, s ponovno poškodovanim hladilnikom in brez vsakršne lopatice na vetrnici.

Od tega trenutka naprej je bil Drobižek brez vetrnice

Od tega trenutka naprej je bil Drobižek brez vetrnice

K sreči so fantje odvečni kit iz prvega popravila shranili, saj se je izkazal za edino rešilno bilko v tej neprijetni situaciji. Pet ur kasneje je bil hladilnik pripravljen na vgradnjo. Odločili smo se, da pot nadaljujemo zjutraj in prespali kar na vojaški postaji.

Blindiranje celic

Blindiranje celic

2015/01/27 – Day 12

Dvanajsti dan je bil delno namenjen počitku, delno pa iskanju nadomestnega ležaja in mehanika, ki bi lahko pomagal Hubiju spraviti njegov motor v delovanje. Točno tako, Hubi je še vedno potoval skupaj z nami.

Ležaja ni bilo težko najti, mehanika pa se je iskalo več ur. Nazadnje se je le našel en, ki je bil pripravljen pomagati. Po prihodu nazaj v kamp, je ležaj skoraj sam skočil na katrco in pol ure kasneje je zoper bila trdno na štirih kolesih.

Katra nestrpno čaka na ležaj

Katra nestrpno čaka na ležaj

Dan smo izkoristili tudi za piknik. Kot naročeno je bila v neposredni bližini ribja tržnica, kjer smo nabavili sveže ribe.Opazovali smo tudi način ribarjenja in kot zanimivost ugotovili, da si tukaj čolne izposojajo vsi, vsak mora imeti svoj motor, lahko pa si vzame poljuben čoln, ki je na razpolago. In čolnov je na razpolago ogromno.

 

Ladje na izposojo

Ladje na izposojo

2015/01/26 – Day 11

Enajsti dan se je pričel precej zabavno. Ker smo se prejšnji večer vkopali v pesku tik pred kampom, smo se tokrat odločili poskusiti srečo z malo več hitrosti. Prebili smo se od kampa do ceste in pri tem za vse gledalce v kampu še vmes po nesreči ujeli peščeno rampo, čemur je sledilo, da je katrca nenačrtovano nekaj metrov poletela po zraku.

Drobižek je po poti prejel spojler

Drobižek je po poti prejel spojler

Za ta dan je bilo predvideno, da se dobimo na plaži, le 50 km stran od asfaltirane ceste. Zaradi rahlega puščavskega viharja je bila vidljivost zmanjšana na 10 metrov, kar je pomenilo, da nas v primeru vkopa zagotovo nihče ne bi našel in pomagal. Naš konvoj treh vozil se je odločil, da preskočimo današnji cilj in se odpravimo na jutrijšnega – kamp v glavnem mestu Nouakchott.

Izvidniška misija se je končala klavrno

Izvidniška misija se je končala klavrno

Nouakchott smo dosegli v zelo zglednem času in se namestili v kampu. Ker smo nenadoma bili en dan v prednosti, smo se odločili, da iz previdnosti zamenjamo sprednji kolesni ležaj. V roku pol ure je bil ležaj z uporabo improviziranih orodij (da, tudi sekira je bila vmes) demontiran in pripravljen za iskanje nadomestka.

 

Demontaža ležaja, da bi ugotovili stanje

Demontaža ležaja, da bi ugotovili stanje

2015/01/25 – Day 10

Deseti dan se je pričel precej počasi, prva stvar na dnevnem redu je bilo namreč prečkanje državne meje. In ker vemo, kako dolgo je to včasih trajalo na poti na Hrvaško, si lahko mislite, kako dolgo to traja v afriki. Recimo samo, da so si vzeli čas. Ko prečkaš maroško mejo, se nemudoma znajdeš na 4 km širokem pasu nikogaršnje zemlje, s katero so ZN poskusile umiriti vojaške spopade med državama. Pas nikogaršnje zemlje je še vedno posejano s pehotnimi minami, tako da se mora človek držati zvoženih poti do mavretanske meje. S katrco smo morali dvakrat obrniti, ker je skalnat teren izgledal prenevaren za njeno podvozje. Na mavretansko mejo smo tako prišli nepoškodovani. Mimogrede smo pomagali še češkemu MB190D, ki se je zakopal.

Vstop na nikogaršnjo zemljo

Vstop na nikogaršnjo zemljo

Z enim očesom smo iskali rezervni hladilnik za Drobižka...

Z enim očesom smo iskali rezervni hladilnik za Drobižka…

Ni da ni... edino hladilnika za Drobižka pa res ni bilo

Ni da ni… edino hladilnika za Drobižka pa res ni bilo

Tale MB se je zakopal do te mere, da smo mu morali pomagati

Tale MB se je zakopal do te mere, da smo mu morali pomagati

Katra v Mavretaniji čaka na ostale člane našega malega konvoja

Katra v Mavretaniji čaka na ostale člane našega malega konvoja

Po prehodu čez mejo smo se s katrco odpravili na rt Cap Blanc, Drobižek pa se je odpravil direktno na dnevni cilj. Cap Blanc je organizator označil kot dostopen le s 4×4 vozili. Katrca je svetilnik na skrajnem delu rta dosegla z odliko Vsi tam prisotni s 4×4 vozili so le z začudenjem gledali in spraševali, če nas je kdo privlekel.

Katra je z odliko prispela na Cap Blanc

Katra je z odliko prispela na Cap Blanc

Naravni rezervat Cap Blanc

Naravni rezervat Cap Blanc

Svetilnik na koncu rta

Svetilnik na koncu rta

Pogled na pečine

Pogled na pečine

Ker smo večino dneva izgubili na meji, smo tudi mi odhiteli proti dnevnemu cilju. Pot je bila lepa, asfaltirana. Le tu in tam je pesek prekril celotno cesto, tako da smo morali vzeti zalet, da se nismo pogreznili v sveže nanešen pesek.

Nocojšnji kamp je bil od asfaltirane ceste oddaljen le en kilometer. En kilometer ravnine. En kilometer peščene podlage. Dovolj, da se je vanj vkopala Katrca, Drobižek, Falcon, Mercedes 190 in še kdo. K sreči so nas vozniki 4×4 vozil sproti vlačili do cilja.

 

Prvič smo se resno vkopali

Prvič smo se resno vkopali